Svetlobno onesnaževanje
Svetlobno onesnaževanje je zagotovo velika težava tudi v Sloveniji. To je najbolj vidno v večjih mestnih središčih, zlasti v Ljubljani, kjer k svetlobnemu onesnaževanju največ pripomorejo javna razsvetljava, osvetljeni reklamni panoji in osvetljene fasade objektov. Na drugi strani smo priča povečanemu svetlobnemu onesnaževanju tudi na podeželju, zlasti s pretirano javno razsvetljavo in uporabo neustreznih svetil. Zelo izrazit vir onesnaževanja pa so tudi osvetljene cerkve in gradovi.
Vse to naj bi urejala Uredbo o mejnih vrednostih svetlobnega onesnaževanja, ki pa se s svojimi predpisanimi normativi nagiba v drugo smer. Če v trenutni situaciji zunanje osvetljevanje konkretno presega sprejemljive norme, na drugi strani omenjena Uredba drastično posega v moč in način osvetljevanja ter preveč posplošuje. Uredba celotni prostor Slovenije obravnava kot eno območje (izjema le kulturni spomeniki), ob tem po postavlja naslednje omejitve:
- Svetila javne razsvetljave morajo svetiti pod vodoravnico, steklo na svetilki mora biti ravno, da ne odbija v nebo svetlobe. To pomeni, da pri izbiri svetil odpadejo številna svetila (vsa talna svetila, okrogle svetilke, vse svetilke s steklom pod kotom itd.). Dobimo na izbiro predvsem tehnična svetila, ki pa seveda ne prinašajo k ustvarjanju ambientov. Tu mislimo predvsem na osrednje prostore mest in naselij.
- Uredba tudi zahteva, da se letna poraba električne energije za javno razsvetljavo na prebivalca občine zmanjša pod 44,5 kWh. Ta vrednost je danes konkretno presežena in pomeni predvsem, da marsikje na podeželju, kjer je poselitev manj zgoščena, številna naselja ali deli teh ne bodo dobila javne osvetljave, dokler v njihovi občini ne bo dosežen zahtevan normativ.
- Z uredbo je tudi določena osvetlitev proizvodnih objektov, poslovnih stavb in ustanov, kjer je določen normativ na m2 površine zemljišča za čas obratovanja in čas izven obratovalnega časa. Predvsem izven obratovalnega časa so vrednosti tako majhne, da neka ustanova ne more osvetliti niti vseh vhodov v stavbo.
- Prav tako je določena mejna vrednost osvetljevanja fasad. Svetlost osvetljenega dela fasade ne sme presegati 1cd/m2. Ta vrednost pa je na primer na fasadi v mestnem središču dosežena že brez dodatnega osvetljevanja.
- Kulturni spomeniki naj bi se osvetljevali s svetili od zgoraj navzdol. Če to ni mogoče, je dovoljena osvetlitev od tal navzgor, s tem da je zunanji rob osvetljene površine najmanj 1m pod strešnim napuščem ali 1m pod najvišjim robom spomenika. Mimo fasade oziroma spomenika lahko gre največ 10% svetlobnega toka.
- Z uredbo so predpisani tudi roki, do katerih je potrebno zadostiti podanim zahtevam. Prav tako je predpisan tudi mornitoring svetlobnega onesnaževanja. Vse to pa za občine predstavlja tudi veliko finančno obremenitev.
To so glavne omejitve, ki jih določa Uredba. Več si lahko preberete v Uradnem listu.
Svetlobno onesnaževanje je zagotovo velika težava sodobne civilizacije, zlasti v velikih urbanih središčih. Zametki tega segajo v začetek 20. stoletja, ko so se velika mesta pričela intenzivno in brezmejno odevati v umetno svetlobo. Raziskave, ki so bile opravljene v preteklih letih, opozarjajo na številne posledice, ki jih za seboj pušča svetlobno onesnaževanje. To negativno vpliva predvsem na obstoj nekaterih ogroženih živalskih vrst (netopirji, metulji, sove,..), izginjanje nočnega zvezdnega neba, na koncu tudi na zdravje človeka.
Svetlobno onesnaževanje je zagotovo velika težava tudi v Sloveniji. To je najbolj vidno v večjih mestnih središčih, zlasti v Ljubljani, kjer k svetlobnemu onesnaževanju največ pripomorejo javna razsvetljava, osvetljeni reklamni panoji in osvetljene fasade objektov. Na drugi strani smo priča povečanemu svetlobnemu onesnaževanju tudi na podeželju, zlasti s pretirano javno razsvetljavo in uporabo neustreznih svetil. Zelo izrazit vir onesnaževanja pa so tudi osvetljene cerkve in gradovi.
Vse to naj bi urejala Uredbo o mejnih vrednostih svetlobnega onesnaževanja, ki pa se s svojimi predpisanimi normativi nagiba v drugo smer. Če v trenutni situaciji zunanje osvetljevanje konkretno presega sprejemljive norme, na drugi strani omenjena Uredba drastično posega v moč in način osvetljevanja ter preveč posplošuje. Uredba celotni prostor Slovenije obravnava kot eno območje (izjema le kulturni spomeniki), ob tem po postavlja naslednje omejitve:
- Svetila javne razsvetljave morajo svetiti pod vodoravnico, steklo na svetilki mora biti ravno, da ne odbija v nebo svetlobe. To pomeni, da pri izbiri svetil odpadejo številna svetila in dobimo na izbiro predvsem tehnična svetila, ki pa seveda ne prinašajo k ustvarjanju ambientov. Tu mislimo predvsem na osrednje prostore mest in naselij.
- Uredba tudi zahteva, da se letna poraba električne energije za javno razsvetljavo na prebivalca občine zmanjša pod 44,5 kWh. Ta vrednost je danes konkretno presežena in pomeni predvsem, da marsikje na podeželju, kjer je poselitev manj zgoščena, številna naselja ali deli teh ne bodo dobila javne osvetljave, dokler v njihovi občini ne bo dosežen zahtevan normativ.
- Z uredbo je tudi določena osvetlitev proizvodnih objektov, poslovnih stavb in ustanov, kjer je določen normativ na m2 površine zemljišča za čas obratovanja in čas izven obratovalnega časa. Predvsem izven obratovalnega časa so vrednosti tako majhne, da neka ustanova ne more osvetliti niti vseh vhodov v stavbo.
- Prav tako je določena mejna vrednost osvetljevanja fasad. Svetlost osvetljenega dela fasade ne sme presegati 1cd/m2. Ta vrednost pa je na primer na fasadi v mestnem središču dosežena že brez dodatnega osvetljevanja.
- Kulturni spomeniki naj bi se osvetljevali s svetili od zgoraj navzdol. Če to ni mogoče, je dovoljena osvetlitev od tal navzgor, s tem da je zunanji rob osvetljene površine najmanj 1m pod strešnim napuščem ali 1m pod najvišjim robom spomenika. Mimo fasade oziroma spomenika lahko gre največ 10% svetlobnega toka.
To so glavne omejitve, ki jih določa Uredba. Več pa si lahko preberete v Uradnem listu.